»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih. Telo se ponižno dvigne v pokončen položaj. Radostim se človeške drže. Ni samoumevna. Čuvala jo bom. Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj.«

»Dramatični mir, pozdravljam te in se ti zahvaljujem, da si me postavil na konico svojega noža. Loviti moram krhko ravnovesje, da ne zdrsim, solza, po tvojem rezilu. Nikjer ni nikogar.«

»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«

»Najprej mi ni všeč, če književnost opredeljujejo glede na vsebino. Poleg tega je besedo prehod uporabljal Egon Krenz, naslednik Ericha Honeckerja. Politbiro je začel izvajati prehod. To se mi je vedno zdelo neumno. Kot bi obrnili jadro in naredili obrat.«

»Gre za tragično dejanje, vsem nam je zelo težko in globoko obžalujemo, kar se je zgodilo.«

»Videno ne more biti več nevideno. Ubito ne more biti več odubito. Utopljeno ne more biti več odutopljeno. Telo, ki ga je tovornjak zbil, ne more biti več nezbito. Zdravila ni.«

»Vidim dostojanstvo v vas, ker če ne bi imeli dostojanstva, ne bi bili tu.«

»Bojimo se, da bo škoda velika.«

»Ran mojih bo spomin in tvoje hvale …«

»Kričal bi od žalosti in sreče, tako te ljubim...«